Človek na levi brez izzivanja na svojo pobudo napade in ubije drugega človeka. Etično je to najnižja stopnja, saj gre za neizzvano agresijo v obliki direktnega napada.

Človek na levi ni direktno napadel drugega, ampak ga je k napadu izzval (lahko z očitnim izzivanjem ali pa žaljenjem). V vsakem primeru, ko je drugi pozvan k napadu, tako napade in je ubit. Človek na levi seveda ni kriv napada, je pa odgovoren za spodbujanje napada. Med sliko A in B je zelo malo razlike v etiki.

Človek na levi ne napade in ne izziva drugega k napadu, vendar se takrat, ko je napaden, brani subjektivno (briga ga samo zase), tako da napadalca ubije ali pa ga resno poškoduje. Etično so te razmere bolj obrambne kot ostali dve (primer A in B). Človek, ki še stoji, ni bil kakorkoli odgovoren za napad, niti posredno, niti neposredno. Posledica njegove samoobrambe je uničila drugega. Kot vidite, je v vseh treh primerih A, B in C izid enak: človeka se ubije.

Tukaj pa imamo najvišjo etiko samoobrambe. Človek na levi ne izziva in ne napade drugega, brani pa se na tak način in s takšno spretnostjo ter kontrolo, da napadalec ne umre. V tem primeu niti ni resno poškodovan. Ta zadnja, najvišja možna etika samoobrambe, je cilj vseh aikido tehnik. Za to je potrebna veščina: rezultat intezivnega treninga tehnike obrambe, ki jo je zasnoval ustanovitelj mojster Ueshiba. Ampak za to je potrebno več. Za to je potreben etični cilj. Človek mora imeti resnično željo, da se brani in da s tem drugim ne škoduje. Biti mora na dobri poti pri povezovanju uma in telesa, fizičnih in etičnih namenov.